Vsi dobro vemo, da smo ljudje bitja odnosov. Ne zdržimo drug brez drugega, čeprav nam kot posameznikom ali družinam – hvala Bogu – nič ne manjka. Iščemo načine, kako bi se srečevali in ob tem ne zamudimo niti najmanjše priložnosti za to. Tako je tudi prav.
Živimo v krščanskem okolju in ker smo kristjani, podobno velja tudi za to – duhovno razsežnost našega bivanja, le s to razliko, da se v poletnih dneh naše krščansko življenje ob osebni molitvi zreducira v glavnem na nedeljsko mašo. Zaradi vsega omenjenega je poletni čas primeren tudi za »opravila«, ki bi jih med šolskim oz. pastoralnim letom težje upoštevali. V mislih imam osebne spremembe v življenju Cerkve. Temu se letos tudi v naši župniji na Vidmu in pri sv. Družini na Selah nismo mogli izogniti.

Razmišljam po človeško – saj drugače tudi ne morem. Sprememba ni bila potrebna – smo v teh dneh velikokrat slišali, zato pa smo jo težko razumeli in tudi sprejeli. Čemu vse to, smo se spraševali, saj smo se dodobra spoznali in smo se tudi lepo razumeli. Kljub vsem tem človeškim pomislekom pa zaupamo in verujemo, da Cerkev in življenje v Cerkvi vodi Sveti Duh – res, da po predstojnikih, pa vendar Sveti Duh. Če bi ne bilo tako, ali bi mogla Cerkev že ves ta čas (več kot 2000 let od kar jo je Jezus ustanovil) živeti in opravljati poslanstvo, ki ji ga je Jezus – po Svetem Duhu, ki ga je prejela – zaupal!? Koliko načinov življenja človeške družbe se je v tem času zamenjalo oz. spremenilo – tudi taki sistemi, ki so obljubljali raj na zemlji – saj so vsi bili zgolj človeško delo.
Ob vsem omenjenem lažje razumemo in sprejmemo poletne menjave župnikov, ki so v minulih dneh polnile strani verskega (pa tudi civilnega) tiska.

Naj gornjim vrsticam dodam še malo osebne note. V svoji duhovniški službi sem najdaljše obdobje preživel prav pri sv. Družini na Selah. Lepo (mi) je bilo in lepo smo se razumeli. Gradili smo oltarno občestvo za vse, ki so se želeli v njem najti, in jim je hotelo pomagati h kršanskemu življenju. Bog daj, da bi se tudi ob novih patrih tako nadaljevalo. Tudi na drugem – gmotnem področju nismo stali križem rok; veliko smo postorili in je tako danes sv. Družina ponos občestva in kraja samega. Zato premestitev najprej za mene samega ni preprosta stvar. Toda v luči zgoraj povedanega zaupam, da je to delo Svetega Duha in spremembo tako sprejemam. Preprosto pa ni tudi za občestvo, saj pri vsem tem ne moremo odmisliti človeškega elementa. Kot ljudje smo se spoznali in si postali domači in prijagtelji,  potem pa bi se naj vse to pretrgalo!? Prepustimo vse Svetemu Duhu in vse bo prav: zaupanje in domačnost se bosta kmalu na novo vzpostavili, Sveti Duh nas bo naprej vodil in usmerjal na pot za Gospodom; sam pa bom tudi v moči tega istega Duha mogel nadaljevati svoje duhovniško poslanstvo na novi župniji. Sicer pa je tako: ker je en Duh (kakor je en kruh) smo tudi vsi mi, čeprav nas je veliko, eno v Njem, ki je naša pot, resnica in življenje. Iskreno želim, da bi pri sv. Družini to edinost tudi v prihodnje uresničevali, seveda na drug-nov način, saj sprememba župnika to prinese s seboj. V zadnjem – dvanajstletnem obdobju smo jo uresničevali tako, kot sem si pri tem tudi jaz za to prizadeval , odslej pa naj bo tako, kot jo bo p. Klemen oz. videmski patri – tudi on(i) pa tako dolgo, dokler bo Sveti Duh hotel.

Vsem se zahvaljujem, da smo se mogli vso to obdobje skupaj uresničevati kot kristjani; skupaj smo obhajali Gospodovo daritev, skupaj molili, praznovali in delali, kar je bilo potrebno, skupaj nosili tudi preizkušnje življenja. Hvala lepa tudi za vašo pozornost, ki ste mi jo namenili s konkretnim in lepim darom pri nedeljski maši, ko sem nazadnje maševal kot »selski župnik«. Kako lepo bo, ko se bomo občasno srečevali (saj odhajam le v sosednjo faro) in se spominjali vsega, kar smo skupaj preživeli. Bog vas živi in »boklonaj« za vse.

p. Jože