Pred leti so tudi v Nemčiji mnogo razpravljali o družinski zakonodaji. Tudi tam so pretirano izpostavljali filiarhat (filius – sin, otrok). Otrok naj bi bil izhodišče za družinsko skupnost. Podobno kot danes pri nas so trdili, da tam kjer je otrok, je družina. Pri neki razpravi o družini, pri kateri je bil navzoč predsednik Schroder, dvigne neki šestnajstletnik roko in vpraša: »V vseh vrtcih so otroci, ali so potem vsi vrtci družine?«
Ne mislimo razpravljati o različnih oblikah družine.
Realnost je, da so različne skupnosti. Ne odrekamo jim pravice, vendar naj jih zakonsko opredelijo, ne pa izenačijo.
Pojavljajo se razne ultra liberalistične iniciative, ki se derejo na Cerkev, da nima pravice ščiti družine in se zavzemati za družino in sponašajo politično vmešavanje. Tukaj želimo jasno povedati, da Cerkev ima odgovornost, pravico in dolžnost varovati družino, posebej, če je utemeljena na zakramentalnem posvečenju. Ta dolžnost izhaja tudi iz zakramenta sv. zakona.
Vsaka družina in vse druge skupnosti (izven zakonske, ločene, samohranilske in druge) imajo pravico do ljubeče pomoči Cerkve.
Papež Janez Pavel II. Pravi: »Pastoralno prizadevanje Cerkve se ne omejuje zgolj na bližnje krščanske družine, temveč širokosrčno, po meri Kristusovega srca skrbi za družine v njihovi celoti, prav posebej za tiste, ki žive v težavnem in neurejenem položaju«.
Raziskave povsem jasno kažejo, da se družini ne moremo odpovedati niti priznati, da je zastarela institucija preteklosti. Institucija družine je naravna določitev. Krščansko povedano je stvarjenska in Stvarnikova zapoved. Zato kljub tolikim krizam v preteklosti ni umrla.

Družina – ecclesiola - domača Cerkev je moč družbe, upanje in korektiv na krizo družbe, kljub vsem slabostim Cerkve in družine. Družina je naravna celica družbe. Ni politična tvorba. Zato ima tudi Cerkev pravico braniti Zdravo celico, saj iz nje raste družina in tudi Cerkev. S tem, ko rečemo na referendumu NE, nismo proti nobeni politični opciji. Gre za to da dobimo čim boljši družinski zakonik, ki je temelj zdrave družbe. To si verjetno vsi želimo.

Odprto pismo o družinskem zakoniku

Pred dnevi je dr. Štuhec izdal odprto pismo predstavnikov akademske sfere o družinskem zakoniku. Pismo je podpisalo sedem znanstvenikov.
Med ostalim piše: »zagovorniki predlaganega zakonika med drugim trdijo, da si ne smemo zatiskati oči pred različnimi oblikami družinskih skupnosti in otrok v njih. Pojav zakonskih, zunajzakonskih ali drugačnih partnerskih in zunajzakonskih skupnosti je preprosto dejstvo, ki ga je navrglo življenje kot življenje, država pa je dolžna, da pluralnost razmerij vzame na znanje in jih zakonsko uredi. To do neke mere seveda drži. Ob tem se upravičeno postavi vprašanje, zakaj si svobodomiselni ljudje želijo, da njihovo razmerje ureja država? Po eni strani nasprotujejo institucionalnemu urejanjanju intimnih razmerij med ljudmi, po drugi strani pa želijo, da jih država institucionalno legitimira. TO je nasprotje v sebi: enkrat države ne potrebuje, drugič jo kliče na pomoč!«

(zelo toplo priporočamo, da si več o tem preberete v Družini).

Če povzamemo, lahko ugotovimo, da
1. novi družinski zakon vsa razmerja med spoloma ureja na novo, predvsem pa biseksualno razmerje.
2. Postavlja za temelj družine otroka in ne moškega in ženske.
3. Ne upošteva bioloških, antropoloških in psiholoških spoznanj, ki bistveno vplivajo na otrokovo samopodobo.
4. Želi izenačiti nekaj, kar biološko ni mogoče in za to instrumentalizira državo.
5. S tem zakonom izziva ustavno presojo in konflikt z obstoječo zakonodajo, v ozadju katere je že referendum o umetni oploditi žensk brez moškega partnerja in s tem izražena volja ljudstva.

Če bomo na referendumu rekli NE, želimo samo to, da se zakonik vsaj v nekaterih točkah popravi ob sodelovanju strokovne javnosti.

Za lažjo odločitev, da res rečemo NE si oglejte del pretresljivega dokumentarca objavljenega na YouTube, ki prikazuje izraelskega podjetnika Dorona, ki je zasnoval prodajno uspešnico, to je proizvodnjo dojenčkov.

Dokumentarec Dojenček po spletu je bil prikazan na programu RTV Slovenije v petek, 10. februarja, ob 20. uri. V času pred referendumom o družinskem zakoniku nam dokumentarec predstavlja dober vpogled v postopek, kako moški homoseksualni pari kupujejo otroke v Indiji.
Proizvajalec otrok (naslov si je omislil sam) ponuja strankam cenovno ugodno rešitev. Stranke izberejo genetski material, vse drugo pa je v rokah proizvajalca: spermo in jajčeca kupi prek spleta in da zamrzniti številne zarodke. Tiste, ki ustrezajo željam stranke, v tekočem dušiku pošlje v Indijo, kjer jih vsadijo v nadomestne maternice. Stranka pride po otroka šele na koncu nosečnosti. V dobi globalizacije je vse to uresničljivo, potrebujete le kreditno kartico.
Dokumentarec se začne z napovednikom, da danes nove tehnologije omogočajo »delanje otrok« brez spolnega odnosa. Potrebujete samo kreditno kartico, navodila najdete na YouTubu. Začetek dokumentarca prikazuje mesto Anand v Indiji, kjer je klinika za rojevanje otrok. Prikazuje kliniko in ves aparat v ozadju.
»Nobenega problema ni, če ne moreva imeti otrok. Saj ga lahko kupiva, stane sicer toliko kot malo boljši avto, a ni pomembno. Potrebujeva le jajčeca tuje ženske in spermije, ki so bodisi od enega bodisi od drugega istospolnega partnerja, in pa nadomestno mati, ki bo otroka donosila. Nadomestne matere si lahko pogledava po spletu.« Tako homoseksualni par v filmu razmišlja o otroku. V nadaljevanju preide na izbiro primerne ženske: »Ne, svetlolaske ne bi. Dajva tole rjavolasko, tale je videti simpatična.« Par se nato z žensko s spleta dogovori za pogoje. V laboratoriju z epruvetami in drugim laboratorijskim orodjem pred očmi gledalca spojijo jajčece in spermije (pri tem gre navadno za več poskusov). Če imajo srečo, se kmalu ustvari zarodek. Ob mizi na tleh leži posoda s posebno tekočino. Tu imajo shranjenih na tisoče zarodkov. Teh zaenkrat ne potrebujejo, a čakajo na dovoljenje, da jih bodo uničili.
Zarodki, ki imajo srečo, da so jim namenili, da bi se rodili, nato v posebni posodi najprej v avtu, potem z letalom potujejo do posebnega centra oz. klinike za t. i. nadomestno materinstvo. Tam je nastanjena skupina revnih žensk. Potrebujejo denar za preživetje, šolanje otrok, morda novo hiško … Nekatere so šele v začetku nosečnosti, druge že z velikim trebuhom. Prizor prikazuje eno od teh ubogih žensk, ki je bila ravno, kot je rečeno v filmu, »osemenjena «. Osemenjevanje kako primerna beseda za človeka!? V Indijko so vsadili zarodek, ki je kitajskega rodu. Ženske, t. i. nadomestne matere, devet mesecev hranijo, zanje skrbijo, skratka naredijo vse potrebno, da za plačilo donosijo in rodijo otroka.
Oskrbuje jih mlado dekle, ki je hotela biti nadomestna mati, da bi zaslužila nekaj denarja, a je otroka v tretjem mesecu splavila. Zato je primorana skrbeti za ostale nosečnice. Toži takole: »Meni prvič ni uspelo zaslužiti, splavila sem. Upam, da mi bodo še dali priložnost.« Ena izmed ubogih žensk v pričakovanju poroda dobi popadke. Odpeljejo jo v za to opremljeno sobo, kjer s carskim rezom rodi otroka. Ženska ob tem ihti in vidno trpi, porodničarka in vodja centra, ki na njen račun in račun drugih ubogih mater služi mastne denarje, ji odvrne: »Zakaj jokaš? Saj si si to želela, ali ne?« Otroka porodnica ne sme videti, takoj ga odnesejo na hodnik, kjer čaka gejevski par in otroka odpelje na svoj dom …
Svet, ki ga prikazuje ta pretresljivi dokumentarni film se zdi, da je ideal zagovornikov in podpornikov družinskega zakonika. Ali si res tega želimo?

Članek je bil objavljen na casnik.si

{jwpics cat_1;6}