1. postaja
"Jaz nisem kriv", pravi Pilat in si umije roke.
"Izvršujem le ukaz", govori rimski vojak.
"Red je red".
"Rimljan naj odloči", zatrjujejo farizeji.
Jezus, kdo te je pravzaprav obsodil?
Kdo je hotel tvoje življenje?
Tisti, ki so jih tvoje besede šokirale.
Tisti, ki so imeli premalo moči, da bi v ljubezni šli do konca.
Jezus! ne dovoli, da te za 30 srebrnikov pustim vkleniti, mučiti, ubiti.
Naj imam dovolj moči za klic:
"Ne soglašam. Nisem za to".
Naj se vedno borim za življenje.
2. postaja
Križ je narejen iz dveh drogov.Prečni je vesoljna odprtost,
podoben močno razpetim rokam.
Je podporni tram
in življenje, podobno tračnici,
z vso težo počiva na njem.
Pokončni drog sili kvišku.
Usmerjen je k edinosti in resnici.
V višini srca je prekrižan s prečnim drogom.
Ko Jezus sprejema križ, si nadene tudi naše trpljenje.
V svojem srcu ga priklene k drogu, ki je usmerjen v nebo,
Jezus, naj razširim roke, sprejmem trpljenje sveta in se usmerim k cilju, kjer me čakaš ti.
3. postaja
Upal sem, da bo tvoj križev pot bolj zmagovit.
Mislil sem, da se boš pokazal močnejšega,
da boš heroj, nedosegljiv.
Toda ti si le človek,
podoben si nam.
spotikaš se in padeš.
Kamen, ob katerega si se zadel, ti je povzročil bolečino,
a ti si vseeno nadaljeval pot.
Nas je sram, če pademo.
Porazi se nam zdijo poniževalni.
S tisto močjo, s katero si se sam pobral s tal, nas reši obupa.
Postal si eden izmed nas,
da ne bi obupali zaradi človeške nemoči.
4. postaja
Mati na smrt obsojenega,
naša mati,
mati otroka, ki ima levkemijo,
mati bolnika z rakastim obolenjem,
mati gobavega človeka,
mati izgubljene hčere, ki se zateka
k samomoru in splavu,
mati bolnika, ki ga nihče ne obišče,
mati zapornika, ki ga je lastna žena zavrgla,
mati starčka, ki se zapira v svoj svet gluhote in odmiranja.
Mati žalostnih,
mati tistih ljudi, ki jih nihče ne mara,
mati sirot,
mati obupanih.
Mati Jezusa, ki v nas trpi in bo kmalu umrl.
Mati, odpusti!
Pridi na pomoč!
Prosi za nas, grešnike.
Danes in ob uri naše smrti.
5. postaja
Tujec je. Iz severne Afrike.
Po napornem dnevu, glej, novo delo zanj.
Gotovo malo kolne, ko ga vojaki obstopijo in prisilijo.
Ubogi Simon,
ne zavedaš se časti, ki ti je ponujena.
Do konca časov bodo govorili o tebi, da si Jezusu pomagal nositi križ.
Gospod,
včasih mislim, da bi bilo bolje zame, ko bi se skril,
ko ne bi videl potreb drugih, ko se ne bi umazal za druge.
Daj mi moči,
da bom nosil s teboj breme, ki je težko kot ves svet greha.
6. postaja
Je deklica?
Morda mlada mama?
Polna je materinske ljubezni in poguma.
Jezus se ne zahvali z besedo.
Njegov pogled zadostuje.
Pod trnovo krono drsi kri.
Veronika obriše znoj, pljunke, prah.
Najlepši človeški otrok
ne sme umreti umazan.
Umrl bo čist.
Veronika,
ti čudovita mala bolničarka,
hvala ti za tvoj pogum!
7. postaja
To smo mogli pričakovati.
Ko si enkrat padel,
spet znova padeš.
Poznamo ponovne padce:
bolezen se povrne,
obsojenec je spet pred sodiščem,
zdi se, da je hujše kot je bilo prej.
Tudi najhujše lahko pričakujemo.
Smrtno obsodbo.
Toda smrt ni najslabša rešitev.
Najslabše je umreti, ne da bi prej dali vse od sebe.
Vstani, Jezus!
Čaka te še sedem postaj.
Potrebujemo te, da greš pokončen naprej.
Dvigni se in tudi nas dvigni.
Na dolgi poti evangelija nas nauči vztrajnosti.
8. postaja
Čut usmiljenja je bil iskren.
Naše usmiljenje je vedno iskreno.
Rečemo: "Iskreno sožalje!"
Jezus to odklanja. Kliče k dejanjem.
Ne k solzam, ki so za nas tako značilne.
Bosna, Irak, Afganistan…
Ali ni bilo to včeraj?
Kdo se še spominja?
Vedno znova je Kristus križan.
Krvniki in zatiralci so vredni večjega usmiljenja kot pa njihove žrtve.
Prositi za sovražnike človeštva pomeni isto,
kot prositi Boga, naj jih poniža, premaga, spreobrne in reši.
9. postaja
Kakor vojak v maratonu se zruši.
Na cilju je.
Dospeli smo, Gospod.
Malo se usedi.
Oddahni si.
Prihaja zadnje dejanje.
Ljudje te bodo brcali in s suvanjem te bodo spravili pokonci.
Usmili se vseh teptanih.
Usmili se svoje Cerkve, ki jo preganjajo.
Usmili se ljudi v ječah, taboriščih, psihiatričnih bolnišnicah.
Usmili se bolnikov, ki so obupali,
starčkov, ki so pozabili ljubiti,
vseh srditih, otopelih in nezaupljivih.
Vsem vlij upanje.
Po porazih naj vstanejo in živijo pravo življenje tvoje svobode.
10. postaja
Glejte, božje telo je izpostavljeno
bičanju, zasramovanju, zasmehovanju.
Z zadnjim kosom obleke mu vzamejo človeško dostojanstvo.
On, ki je vse,
nima na sebi ničesar.
Gledam na zatekli obraz;
te od dela in blagoslavljanja težke roke;
ta široka prsa, ki sprejemajo našo revščino in naše kesanje;
ta kolena, z otrdelo kožo od klečanja, da bi me naučila moliti;
ta stopala, ki bodo hodila po naši zemlji, dokler bo kje živel kak izgnanec,
revež, utrujen od naporov in izčrpan do onemoglosti.
Prizanesi, Gospod, našemu pohotnemu razkošju.
Ko nas bo mamilo bogastvo, nas odvrni od njega.
11. postaja
Vlogi sta zamenjani.
Prej je Jezus nosil križ,
sedaj križ nosi njega.
Dati svoje življenje pomeni dovoliti,
da me za vedno pribijejo na neko mesto,
kjer moram držati.
Hvala ti, Gospod, za tiste, ki umirajo zaradi zvestobe.
Hvala, ker si jim dal moč, da vztrajajo, čeprav je hudo.
Hvala za vse besede, ki si jih izgovoril ko si visel na križu.
Hvala za največji dokaz tvoje vere,
saj se je zdelo, da te je Oče zapustil.
Hvala, ker si tudi meni rekel:
Z menoj boš!
12. postaja
Nihče nima večje ljubezni.
Življenja mi nihče ne more vzeti.
Jaz sam ga dajem, da ga zopet prejmem.
Glejte, moje telo, ki se daje za vas.
Vzemite in jejte.
Glejte, moja kri,
s katero sklepam z vami novo zavezo.
Vzemite in pijte.
Iz mojega prebodenega srca teče voda
za vaš krst.
Glejte, moja mati.
Tudi vaša mati je.
Vzemite jo k sebi na dom kot Janez.
Naj vam pomaga odpreti se božjemu Duhu.
13. postaja
Sedaj, ko je Učenik mrtev,
se učenci počasi prikažejo v javnosti.
Jožef iz Arimateje zahteva Jezusovo truplo.
Jezusovo telo je umrlo.
Toda ne kar tako. Umrlo je, kakor umre zrno v brazdi.
Zagrebsti ga, pomeni posejati ga.
Zapoznela zvestoba učencev,
bo kmalu poplačana.
Umrli bo zapustil grob.
Izmuznil se bo njihovim rokam.
Njihove oči ga ne bodo videle.
Srce pa ga bo sprejelo.
Živel bo v njih.
Jezus, daj nam vere.
Daj nam pogum, da bi začeli verovati z vsem srcem.
14. postaja
Trpljenja je konec.
Tu bo vzklilo vstajenje.
Kajti Jezus ni Bog mrtvih, ampak živih. .
Gospod,
ko se nam bo svet zdel prazen ljubezni in brezsmiseln,
ko bomo mislili nate kot na nekoga, ki je za vedno izginil,
takrat nas spomni,
da je naše življenje skrito s teboj v globini Boga.
Potopi nas v osrčje zemlje.
Življenje bomo srečali le, če bomo umirali kakor ti.
Naš smisel je samo v tvojih besedah.
Naše veselje je samo v tvoji ljubezni.
Misel ob sklepu
Jezus,
tu ni moj konec.
Iti moram naprej.
Tudi ti greš naprej.
Pa nisi sam.
Tudi jaz nisem sam.
Hvala, ker si mi dal sestre in brate,
da z roko v roki hodimo zarji nove velike noči naproti.
